Z Rolandom in najino hčerko Kajo sestavljamo tipično tričlansko družino. Če vprašate naše sosede, prijatelje in sorodnike, vam bodo rekli, da to sigurno nismo. Zakaj? Ker se po mnenju večine preveč ukvarjamo z našimi psi. "Pa je to sploh mogoče?" se večinoma glasi moj odgovor na takšne komentarje, seveda ostanem brez odgovora.

 

In kako se je vse začelo?

 

Želja, da bi v naš dom pripeljali psa je trajala kar nekaj let. Tako sva z Rolandom pred nekaj leti začela aktivno iskati primerno pasmo za nas.

 

Ker je izbira res velika, smo si za našega novega člana družine postavili nekaj kriterijev

 

Pes naj bi bil takšen, da bi ustrezal našemu načinu življenja torej: aktiven, športen, samozavesten, inteligenten, privržen družini, vendar tudi tak, ki misli s svojo glavo in na koncu manjši, da nas bo lahko spremljal res vsepovsod.  

 

Tako smo "odkrili" pasmo Parson Russell terier in nekaj časa za tem pripeljali domov Ammy, našega flegmatika, ki pa se lahko v hipu, ko dobi namig za akcijo spremeni v malo tempirano bombico.

 

Kmalu nam je bilo jasno, da Ammy ne bo ostala naša edina psička in tako se ji je dobro leto zatem pridružila še Kira oz. naš “diki”(diktator), ki ima kljub svojemu drobčkanemu telesu neizmerno dosti energije, norih idej, ki nas vedno zabava z svojimi norčijami ter nas vedno okrega, če ne sledimo njeni volji.

 

Naslednja, ki je postala del naše družine je Ais, psička iz našega prvega legla, naš lovec z res močnim nagonom, ki ga je podedovala od očeta Obija. Nadvse prilagodljiva ampak gozd in sprehodi so kraj, kjer je v svojem elementu in kot je rekel prijatelj lovec, imeti takega psa so sanje vsakega lovca.

 

Najmlajša od naših štirih psičk je mala Danka Mee.

 

Ko smo se odločili za prvega parsona  smo vedeli, da z tem psom ne bomo le sedeli na kavču in se cartali. Parsoni so delovni psi in če že ne lovijo mora biti njihovo življenje aktivno, najsi bodo to res aktivni sprehodi, treniranje agilityja ali katerega drugega pasjega športa.

Z popularnostjo so postali pri ljudeh precej zaželjeni ampak žal večina ne ve, da ta pes pes rabi več kot le roko za čohanje in hrano.

 

Naša želja je, da imamo pse kolikor se da socializirane, da imajo neko določeno poslušnost in da jim glede na njihov karakter omogočimo res aktivno življenje, kar mislim, da nam z voljo in veseljem do dela z psi tudi uspeva.

 

 

Neizmerno uživamo v vsakodnevnem druženju, naših potepanjih, aglilityju, izvedbi trikcev, skupnem prebujanju, umazaniji, večno dlakastih oblačilih...., to je naše življenje in res ga imamo radi.

 

 Če smo po teh nekaj stavkih v vas vzbudili zanimanje za  pasmo PRT, naše pse, življeneje z njimi, vas vabimo, da si ogledate še naše ostale teme.