Gluhost psa je lahko prirojena ali pa nastane kot posledica poškodbe. Prirojena gluhost nastane zaradi degeneracije notranjih struktur ušesa v nekaj tednih po rojstvu. Najpogosteje je vezana na dva gena na t.i. „piebald gen“, ki določa količino bele barve  in merle gen, zato je ta bolezen najpogostejša pri pseh bele barve (dalmatincih, bullterierjih, dogo argentino, angleških setrih, boston terierjih, parson in jack russell terierjih), ter merle (avstralskih ovčarjih, border collijih, šeltijih). Če je pes gluh na eno uho, lastniki tega največkrat ne opazijo, še zlasti, če se z psom aktivno ne ukvarjajo (npr. pasji športi, poslušnost, paša). Ponavadi se gluhost na eno uho opazi tako, da pes med delom boljše reagira na ročne signale, kot zvočne.

 

Je pa gluhost žal neozdravljiva bolezen, vendar se psi načeloma dobro prilagodijo na življenje brez sluha, saj izostrijo druge čute.

 

Psi, ki so gluhi na obe ušesi, je nekoliko težje učiti, lahko pride tudi do nesreč..., še zlasti, če lastniki niso dovolj pazljivi.

Testa gluhosti se ne da preveriti klinično oz. z kakšnimikoli glasnimi pripomočki.

 

Za ugotavljanje gluhosti oz. stopnje gluhosti se uporablja BAER-test (Brainstem Auditory – Evoked Response).

 

Test je neboleč in zelo zanesljiv, vendar pri nas žal še nedostopen (najbližje Dunaj, Zagreb). Uporablja se lahko pri mladičkih od 5 tedna starosti naprej, vendar morajo mladiči in odrasli psi pred opravljanem testa dobiti pomirjevalo(sedativ).

 

Idealno bi bilo, da bi vse pse pasem, ki so predisponirane, testirali pred prvo paritvijo, mladiče pa preden gredo iz legla k novim lastnikom.




BAER test (Amromeka Don't Bother Me)